"Življenje je prečudovito, vendar ga moraš zajemati z veliko mero potrpežljivosti, strpnosti, brez predsodkov, z razbijanjem stereotipov."

Sem  Melisa Baranja in sem študentka 3. letnika Fakultete za socialno delo Ljubljana. Kdor me pozna, ve, da sem zelo zgovorna, energična in ambiciozna punca, ki zagrabi vsako novo priložnost za nove izkušnje, nova poznanstva, preseganje svojih meja in pogled onkraj.

Življenje je prečudovito, vendar ga moraš zajemati z veliko mero potrpežljivosti, strpnosti, brez predsodkov, z razbijanjem stereotipov. In prav to je moja naloga: da drugim razkažem, pokažem, dokažem in omogočim uvid še v drug svet, kjer ni prisotna le beda, revščina, kraja, laž, drugačna kultura, čuden jezik, ampak je v ozadju še veliko več. To je raznolikost, spopadanje s predsodki, stereotipi, nezaposlenostjo, delitvijo vlog, to je zabava, humor, veselje, proslavljanje – vse to je v enem paketu različnosti. Sem namreč pripadnica prekmurskih Romov. Sodelovanje pri projektu Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam sem pričela na pobudo ene od profesoric, ki ni samo profesorica, ampak je oseba, ki opravlja svoje delo s srcem in dušo.

Za sodelovanje sem se odločila, ker sem ugotovila, da zelo veliko Romov redko ali pa nikoli ne obišče muzeja ali galerije. Mogoče je to zaradi občutka manjvrednosti, občutka nepripadnosti. Ne bi znala razložiti in svojeglavo trditi, da imam prav, saj sem se skozi življenjske izkušnje naučila, da nas vse spravljajo v en predal. Temu ni tako. Vsi smo si med sabo različni, drugačni, narobe razumljeni in napačno predstavljeni.

Zagotovo lahko povem le, da ima vsak posameznik v sebi občutek za lepo in esencialni čuti se pri vsakem razvijajo drugače. Zakaj potemtakem ne bi vključili v muzeje in galerije tudi tistih, ki so na robu družbe? Treba jim je dati možnost in priložnost, da se pokažejo, da se izkažejo in začnejo premikati gore. Tako bomo najlažje dosegli spremembe v življenju posameznikov in skupnosti (ožji in širši družbi) – v tem primeru mislim predvsem na Rome. To je smisel tega projekta, pri katerem z veseljem in dušo sodelujem. Rada bi bila poleg, ko se bodo spremembe pričele, ko bomo tudi mi del družbe, kjer bo pokazano, da vendarle nismo tako drugačni. Tako različni in vendarle podobni.

Stopimo skupaj in omogočimo dostopnost še preostalim. Prisluhnimo jim. Z zanimanjem poizvedujmo po tem, kar nam imajo povedati. Včasih je dovolj le ena slika, spomin, o katerem je osebi dovoljeno spregovoriti, kjer bo slišana, mogoče celo videna. In prav to je tudi naloga muzeja. Prav je, da ponudi priložnost ranljivim skupinam, da je njihov glas slišan, viden in razumljen.

Besedilo: Melisa Baranja

Melisa Baranja dela kot študentka v Slovenskem etnografskem muzeju v sklopu projekta Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam. Operacijo delno financira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada ter Ministrstvo za kulturo. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov v obdobju 2007-2013, razvojne prioritete Enakost možnosti in spodbujanje socialne vključenosti; prednostne usmeritve Kulturna in socialna vključenost.
Več o projektu: http://www.dostopnost.eu

Melisa, sproščeno in vedno naslejano dekle.In prav to je moja naloga: da drugim razkažem, pokažem, dokažem in omogočim uvid še v drug svet, kjer ni prisotna le beda, revščina, kraja, laž, drugačna kultura, čuden jezik, ampak je v ozadju še veliko več. To je raznolikost, spopadanje s predsodki, stereotipi, nezaposlenostjo, delitvijo vlog, to je zabava, humor, veselje, proslavljanje – vse to je v enem paketu različnosti. Sem namreč pripadnica prekmurskih Romov. Sodelovanje pri projektu Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam sem pričela na pobudo ene od profesoric, ki ni samo profesorica, ampak je oseba, ki opravlja svoje delo s srcem in dušo.